Foto: Smiljan Rozman. Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK; www.dlib.si
Galerija slik
Zapri
Foto: Smiljan Rozman. Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK; www.dlib.si
Foto: Smiljan Rozman. Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK; www.dlib.si
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
ROZMAN, Smiljan
,
,
,
Rojen:
28. januar 1927,
Celje
Umrl:
15. marec 2007,
Ljubljana
Kraj delovanja:
,
,
Smiljan Rozman, pisatelj, dramatik, glasbenik, slikar in učitelj, se je kot najstarejši izmed petih sinov rodil v Celju staršema Janku in Mariji.
Njegov oče je bil davčni uradnik, zaradi česar se je družina pogosto selila iz kraja v kraj. Že kmalu po Smiljanovem rojstvu so se preselili v Šmarje pri Jelšah, od tam na Jesenice in nato v Radovljico, kjer je tudi končal osnovno šolo. Pot jih je nato naprej za kratek čas vodila na Ptuj (1. razred nižje gimnazije) in zatem v Šoštanj (dva razreda meščanske šole). Leta 1940 so se preselili v Maribor, kjer se je vpisal na gimnazijo, a je njegovo šolanje že kmalu prekinila vojna. Izseljeni so bili v Srbijo (mala matura v Kragujevcu), leta 1943 pa je moral na prisilno delo v Nemčijo in Francijo. Po koncu vojne se je vrnil v Maribor in opravil najprej trimesečni učiteljski tečaj, zatem pa se je vpisal na učiteljišče, ki ga je zaključil leta 1949. Vmes, med šolanjem, se je sam preživljal kot tovarniški delavec, filmski igralec in predvsem glasbenik. Naučil se je igrati na boben, saksofon in klarinet ter bil član dveh mariborskih orkestrov, ki sta igrala na plesnih vajah in plesih. Po končanem učiteljišču je bil z dekretom imenovan za učitelja v osnovni šoli v Lepoglavi v hrvaškem Zagorju. Učil je prvi razred, v višjih razredih pa risanje, telovadbo in ruščino. Tu je ostal do jeseni 1950, ko je moral na služenje vojaškega roka v Koprivnico in že kmalu ga je na podlagi lažne obtožbe šovinizma vojaško sodišče v Zagrebu obsodilo na zaporno kazen. Po posredovanju matere je bil predčasno izpuščen na prostost, vendar učiteljskega poklica ni mogel več opravljati, zato se je leta 1953 vpisal na študij psihologije in pedagogike na ljubljanski filozofski fakulteti. Spet se je preživljal z glasbo in vsega skupaj pol profesionalno igral 15 let, dokler ni leta 1963 muziciranja opustil. Takrat se je poročil z Germano Palmič, s katero je imel sina Martina; o sinu je napisal tudi dve knjigi – Sin Martin (1974) in Martin fantalin (1976). Družina se je nazadnje ustalila v Prulah v Ljubljani.
Knjige so ga zgodaj pritegnile in že kot učenec meščanske šole se je tudi sam preizkusil v pisanju. Njegova prva kratka zgodba Nosači je leta 1948 izšla v Mladinski reviji. Literaturi se je zopet intenzivno posvetil v času študija v Ljubljani in že kmalu postal eden redkih slovenskih poklicnih pisateljev. Pri tem delu je bil plodovit, saj je napisal preko 30 del: romanov, novel, humoresk, črtic, povesti, dram, mladinskih proznih del, scenarijev za radijske igre, kratke igrane in risane filme ter besedil za šansone.
Rozman sodi med začetnike moderne slovenske povojne proze. Pomembno mesto v njegovih delih zavzema življenje malega človeka in njegova razosebljenost v vojni. V pisanju je navzoč avtobiografski delež, tako tudi v njegovem najmočnejšem delu, romanu Nekdo (1958), v katerem je izrazil svoj pogled na svet. Pozneje je okrepil humorni in groteskni način pripovedovanja. Oblikovno najbližja mu je bila novela.
Veliko svojih del je napisal za otroke in mladostnike ter pri tem uporabljal elemente kriminalnih in pustolovskih zgodb. Za besedila so značilna humornost in različne teme iz vsakdanjega sveta mladih.
Svoja dela je objavljal tako v samostojnih knjižnih izdajah kot tudi v literarnih revijah in v časopisju. Nekaj del je izšlo tudi v tujih jezikih.
Poleg pisanja in glasbe je bilo slikarstvo njegova tretja ljubezen. Kot ljubiteljski slikar je rad slikal zlasti akvarele, pokrajino in motive iz narave. Svoja dela je razstavljal na več samostojnih slikarskih razstavah.
Rozman je bil član Društva slovenskih pisateljev in slovenskega PEN kluba. Je prejemnik več nagrad.
Nagrade
Prežihova nagrada (Nekdo; Mesto)
Nagrada Prešernovega sklada (Druščina)
Levstikova nagrada (Reporter Tejč poroča)
Pet nagrad za radijske drame.
Dela
Proza za odrasle:
Nekdo, 1958
Obala, 1959
Mesto, 1961
Na tekočem traku, 1962
Rozalija in Vrtačnik, 1963
Druščina, 1964
Brusač, 1965
Ruševine, 1965
Poletje, 1966
Pokopališče, 1968
Leta in dnevi, 1972
Leteči krožnik, 1976
Tudi sneg je lahko ljubezen, 1982
Tisoč drobnih skrbi, 1990
Proza za mladino:
Teden ima sedem dni, sedem dni ima teden, 1962
Čudežni pisalni strojček, 1966
Reporter Tejč poroča, 1968
Janko in njegov svet, 1969
Lov za ukradenimi milijoni, 1969
Tri zgodbe, 1970
Zlata trobenta, 1971
Sin Martin, 1974
Martin fantalin, 1976
Majhne besede, velike reči, 1976
Oblaček Pohajaček, 1978
Poklici, 1978
Fantje muzikantje, 1979
Ta glavna Urša, 1981
Mezinček in Mezinčica, 1983
Klip, klap in deček Mak, 1999
Koza Filomena, 1999
Pes Pip, 1999
Viri in literatura
Album slovenskih književnikov, Ljubljana 2006, str. 181
D. Bajt: Slovenski kdo je kdo, Ljubljana 1999, str. 464
B. Hartman: Rozman, Smiljan, v: Enciklopedija Slovenije, 10. knjiga, Ljubljana 1996, str. 299
B. Hofman: Skica za literarni portret: Pogovor s pisateljem Smiljanom Rozmanom, Srce in oko 1989, št. 9, str. 562–567
L. Lesar: Sto pogovorov z znanimi Slovenci, Ljubljana 2008, str. 164–165
B. Lukanc, V. Vrbič: Razstava »Smiljan Rozman, pisatelj, ki bobna in slika«, Knjižnica Velenje 2017 (dostopno na spletu: http://www.knjiznica-velenje.si/filelib/2010-knjiznica/domoznanstvo/domoznanske_razstave/smiljan_rozman_skupaj1.pdf)
Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, 2. knjiga, Ljubljana 2008, str. 977
T. Partljič: Smiljan Rozman: V spomin, Večer 2007, št. 67, str. 14
Pisatelj, ki bobna in slika, Tovariš 1961, št. 28, str. 44–45
Slovenska književnost, Ljubljana 1996, str. 398
M. Žebovc, Slovenski književniki rojeni od leta 1920 do 1929, Ljubljana 2007, str. 219–221
|