Celjskozasavski.si

Biografski leksikon celjskega območja in Zasavja predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom pomembno zaznamovale različna področja življenja v svojem okolju. Zbirka imen in podatkov raste ter se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.

Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na naslov [email protected] ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin

Foto: Arhiv knjižnice
Galerija slik

CELEJSKI, Janez

Cerkev

Duhovniki

Rojen:

6. stoletje, neznan

Umrl: 6./7. stoletje, neznan

Kraj delovanja:

Celje

Prvi nedvomno celejski škof, ki je poznan po imenu, je bil Janez. Območje škofije, ki jo je upravljal, se je več ali manj pokrivalo z velikim upravnim ozemljem Celeje, in je bilo v celoti podrejeno škofu/patriarhu v Ogleju (Akvileji). Čas ustanovitve škofije v antični Celeji sicer ni znan, je pa njen obstoj z Janezovo omembo zanesljivo izpričan v 6. stoletju, ko je bil večji del današnjega slovenskega ozemlja pod nominalno oblastjo bizantinskega cesarja v Konstantinoplu.

Janezovo ime je v doslej poznanih zgodovinskih virih zabeleženo na treh mestih. Prvi dve omembi v virih – zapisnik sinode v Mantovi (Concilium Mantuanum) iz leta 827 in gradeško-beneške kronike (Chronica de singualis patriarchis Nove Aquileie) iz 11. stoletja – se navezujeta na sinodo (cerkveni zbor), ki se je enkrat v letih od 572 do 577 (ali leta 579) pod oglejskim patriarhom Elijo odvijala v Gradežu. Na njej se je zbralo 19 (po drugem viru 20) shizmatičnih škofov iz bizantinskega in oglejskega ozemlja, med katerimi je bil tudi škof Janez iz Celeje (Iohannes Celeianus in Iohannes episcopus Celeianae), ki je tedaj celejsko škofijo najverjetneje vodil že več let. Vzrok za sklic sinode je bila shizma Treh poglavij (cerkveni razkol v letih med 557 in 628 zaradi razlage Kristusove narave). Bizantinski cesar Justinijan je namreč v želji pomiritve pristašev monofizitizma z izdajo edikta »Tri poglavja« prepovedal spise treh nestorijansko usmerjenih teologov antiohijske šole, ki jih je nazadnje na močan cesarjev pritisk obsodil še papež Vigilij (537–555), česar pa nekateri predeli Cerkve, med njimi oglejski, niso sprejeli, saj so napram papežu in bizantinskemu cesarju želeli ohraniti svojo notranjo avtonomijo, zato so zoper njiju stopili v odkrit razkol, ki je enega svojih viškov dosegel prav na gradeški sinodi. Kot škof shizmatik se je Janez na tej sinodi opredelil za nasprotnika papeža in cesarja, a je kasneje svojo cerkvenopolitično opredelitev (morda pod vtisom nenasilnih papeževih prizadevanj za vrnitev shizmatičnih škofov nazaj v katoliško cerkev ali verjetneje zaradi strahu pred bizantinskim eksarhom Smaragdom, ki je grobo nastopil proti shizmatičnemu patriarhu in nekaterim škofom) spremenil in izstopil iz shizme. Zapletene razmere, ko je bil del škofov s patriarhom spravljenih s katoliško cerkvijo, del pa je v shizmi vztrajal, so skušali rešiti leta 590 na »sinodi desetih škofov« v Maranu, ki se je je kot podpornik katoliške strani udeležil tudi škof Janez (Iohannes), vendar ni znano, ali je po neuspehu sinode – podobno kot patriarh – znova prestopil v shizmatični tabor, saj se potem v virih ne omenja več. V zadnjem primeru je omenjen celo samo z imenom brez pripadajoče škofije, zaradi česar nekateri raziskovalci sklepajo, da celejska škofija v tem času ni več obstajala in je bil škof Janez takrat na begu pred prodirajočimi Avari in Slovani, drugi pa menijo, da obstoj te škofije v tem času ni povsem izključen, saj da oblika zapisa njegovega imena brez navedbe škofije ne omogoča sklepa, da je bil v tem času begunec. V primeru, da svoje škofije ni upravljal iz Celeje – po sodbi nekaterih zgodovinarjev in arheologov Celeja že v času sinode v Gradežu ni bila več škofovski sedež, saj naj bi življenje v mestu zamrlo že po pustošenju Hunov v sredini 5. stoletja – je možno, da je rezidiral na enem izmed utrjenih višinskih pribežališč (refugijev) na širšem hribovitem, težje pristopnem območju okoli današnjega Celja.

Identičnost celejskega škofa Janeza in Janeza »iz Panonij« (Johanes de Pannoniis), omenjenega leta 599 kot škofa v istrskem kastelu Nouas (Novigrad), do sedaj ni bila dokazana.

Dela

Viri in literatura

M. Benedik: Krščanstvo na Slovenskem v luči virov, Celje 2016
R. Bratož: Med Italijo in Ilirikom: slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki, Ljubljana 2014
B. Kolar: Zgodovina krščanstva na ozemlju celjske škofije: ob deseti obletnici škofije, Celje 2016
I. Lazar: Celeia – arheološka podoba mesta, Celje 2001
Zakladi tisočletij: zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov, Ljubljana 1999
Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991

Prispeval/-a: Janja Jedlovčnik, Osrednja knjižnica Celje
Zadnja sprememba: 2.2.2017, Janja Jedlovčnik, Osrednja knjižnica Celje

Natisni

CELEJSKI Janez

CELEJSKI Andrej >